Petek, 17. junij 2011

Otvoritev festivala migrantskega fima Na Poti:

Včeraj se je v Mestnem  muzeju začel že drugi Festival migrantskega filma Na poti, ki ga organizirata Slovenska Filantropija in Zavod Voluntariat ob svetovnem dnevu beguncev (20. junij). Zbrane je uvodoma nagovorila slovenska ministrica za kulturo Majda Širca, ki je izrazila zadovoljstvo nad organizacijo tovrstnih dogodkov, saj se na ta način daje več upanja in idej na točkah, kjer se v naši družbi rušijo temeljna načela. S tovrstnimifestivali se namreč daje možnost ljudem tudi v Sloveniji, da preko filmov izrazijo svoja mišljenja, saj služi film kot mobilizacijski element za tiste, ki ostajajo zunaj družbe. 

 

Okrogla miza o ekonomskih migracijah:

Po projekcijah slovenskega filma Ta glaunu pr'pustu in tajvanskega filma LesbianFactory je sledila okrogla miza na temo ekonomskih migracij, ki jo je povezovala Jelena Aščić in kjer so svoja mnenja predstavili Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta, Goran Lukič iz Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije, Franci Zlatar iz Slovenske Filantropije in Karmen Medica iz Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Debata je tekla o situacijimigrantskih delavcev v Sloveniji, pri čemer so zbrani izpostavili trenutni položaj bosanskih delavcev, zaposlenih v slovenski gradbeni industriji. Goran Lukič je poudaril, da se je situacija v Sloveniji v primerjavi z nekaj leti nazaj zelo spremenila, saj je opazen upad delovnih dovoljenj, prav tako pa samski domovi, ki so bili nekdaj nabito polni, danes spominjajo bolj na hiše strahov. Spremenila se je tudi starostna struktura migrantov, saj danes ostajajo v Sloveniji večinoma starejši, medtem ko so mlajši migrantje bodisi odšli nazaj v matično državo bodisi v iskanju dela v druge evropske države. Mojca Pajnik je poudarila, da so z medijsko izpostavljenostjo migrantje dobili obraze, a sami problemi so obstajali že od vsega začetka. Danes se v Sloveniji vse bolj govori o konceptu t.i. krožnih migracij, kar pomeni, da se migrante najema za krajši čas, se jih izkoristi in nato vrne nazaj v matično državo. Tovrstne migracije spodbuja tudi nedavno podpisan sporazum z Bosno in Hercegovino. Po mnenju Karmen Medica imajo od tega korist le države prejemnice, saj gre v ozadju za močan ekonomski element, obenem pa se s tem migrantom krši pravica do pridobitve stalnega bivanja. Danes se migracijska politika na ravni EU gradi kot politika preprečevanja, povečujejo se proračuni za Frontex, nadzor na mejah, a vendarle na drugi strani študije kažejo, da to ne preprečuje migracij, temveč jih dela le še bolj ranljive in občutljive.

 

 

Na vprašanje, kakšna je prihodnost tujih delavcev v Sloveniji in kako bo slovenska politika uredila njihov položaj, so se udeleženci okrogle mize strinjali, da so migracije strukturni družbeni problem, ki je vedno znova reproduciran skozi terminologijo, obstoječo kategorizacijo ljudi in integracijsko politiko. Kot je rekel Franci Zlatar slovenska migracijska politika ni avtonomna, temveč je odvisna od kapitala in EU. Letos je vlada sicer sprejela strategijo ekonomskih migracij, kar je pozitiven premik, a vendarle dolgoročno gledano o kaki pozitivni spremembi ne moremo govoriti. Problem EU in posameznih držav je po mnenju Karmen Medice v tem, da se ukvarjajo le same s seboj, medtem ko se morajo druge države ukvarjati s svojimi problemi in tudi problemi EU. Nalogacivilne družbe je, da postane bolj aktivna in kooperativna, saj Slovenija še vedno ostaja migracijska država.

 

Ob vprašanju glede vloge medijev pri poročanju o migrantskih delavcih je Mojca Pajnik izpostavila, da analize kažejo na premik v poročanju v zadnjih letih. Migrantje so v medijskih zgodbah začeli dobivati obraze in se jih je začelo obravnavati kot neko novo odkritje. Po njenem mnenju je problem dogodkovno delovanje medijev in stereotipizacija posameznikov, kar pokaže na nesenzibilnost medijev. Z omenjenim se je strinjal tudi Goran Lukič, ki je poudaril, da se nasilje in sočutje vedno prodajajo in to mediji zelo radi pograbijo. Pri poročanju medijev o tovrstnih temah ga motijo zlasti dve stvari, prvič, da se zgodbe migrantov prodajajo kot instant blago, od česar pa na koncu migranti nimajo nič, saj so v tovrstnih zgodbah povsem pasivizirani. In drugič, da poročanje še vedno ostaja le na točki govorjenja o izkoriščanju, medtem ko bi mediji morali narediti korak naprej in skupaj iskati rešitve. Zbrani so se na koncu strinjali, da je rešitev v izobraževanju medijev.

 

Večer se je zaključil v sproščenem vzdušju ob zvokih makedonske glasbe in kulinarike.

 

 

Ponedeljek, 20. junij 2011

Okrogla miza evropska migracijska in azilna politika

Ne svetovni dan beguncev, 20. junija, je v okviru festivala migrantskega filma »Na poti« potekala okrogla miza na temo migracijskih in azilnih politik. Okroglo mizo je povezovala Nataša Štefe, sodelovali pa so Neža Kogovšek iz Mirovnega inštituta, Uroš Škerl Kramberger, novinar Dnevnika, dr. Felicita Medved, raziskovalka in oblikovalka migracijskih politik, ter Emila Buzinkić in Julija Kranjec iz Centra za mirovne študije Zagreb.

Udeleženci okrogle mize so se uvodoma strinjali, da je predhodno prikazan film režiserja Sylvaina Georga »Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.)« dober opomin vsem, tudi raziskovalcem, zakaj se je potrebno ukvarjati s temami kot so migracijske in azilne politike. Uroš Škerl Kramberger je poudaril, da se pri svojem delu srečuje zlasti z zgodbami migrantov v severni Afriki in južni Evropi (konkretno na Malti), ki se srečujejo z dvema nevarnostima. Prva je nevarno prečkanje Sahare in druga tihotapljenje ljudi čez Sredozemsko morje na odsluženih, prenapolnjenih čolnih. Felicita Medved se je strinjala, da vse te fragmentirane zgodbe priseljencev nakazujejo na to, kakšno je kupčkanje migrantov med različnimi državami EU. Film je prikazal stanje naših družb, javnih politik in njenih implementacij v sivi coni, kjer ni pravne države in spoštovanja človekovih pravic, ampak je izrazit poudarek na varnosti. Po eni strani se tako soočamo s kriminalizacijo gibanja posameznika, na drugi strani pa s sekuritizacijo. Že več kot dvajset let govorimo o skupni evropski migracijski politiki, a v zadnjih 5-10 letih nismo naredili nobenega napredka. Potreben je resen razmislek o tem, kakšno skupnost si želimo v bodoče.

Emina Buzinkić je opozorila, da je evropska migracijska in azilna politika izrazito restriktivna, saj skozi direktive predpisuje le minimalne standarde, ki jih morajo izpolnjevati države. Hrvaška je s približevanjem EU morala usklajevati svoje politike z EU, a njen problem je v dejstvu, da ni refleksije o politikah, da ni integracije lastnega izkustva, da politika nima jasnih ciljev in da je že od začetka oblikovanja začela vpeljevati restriktivno in rigidno evropsko migracijsko in azilno politiko. Danes je od 1500 prošenj za azil, na Hrvaškem le 30 uspešno rešenih prošenj. Julija Kranjec je opozorila, da je Hrvaška za večino priseljencev le tranzicijska država, saj jih večina želi oditi naprej v EU, a opazen je tudi trend, da se jih vse več odloča ostati na Hrvaškem, saj se Hrvaška počasi bliža članstvu v EU.

Situacija v Sloveniji je zelo podobna kot na Hrvaškem, je omenila Neža Kogovšek, saj tudi Slovenija nima izoblikovane migracijske politike, še manj integracijske politike. Migracijske politike se na ravni EU kriminalizirajo, ustvarja se iluzija, da gre za varnost, a v resnici je v ozadju politika izključevanja in zadrževanja bogastva zase. Vse to je izraženo v dokumentih EU, države članice EU pa kljub skupni migracijski in azilni politiki ostajajo pri svojem ravnanju dokaj samostojne. Direktive so namreč tiste, ki jih v svojo zakonodajo morajo vpeljati države članice, a vendarle so le-te le minimalni standardi, ki pa so usklajeni med državami članicami, še preden začnejo veljati, zato so zastavljeni zelo ohlapno. Prav tako so zelo ohlapne določbe. Na ta način imajo države članice veliko maneverskega prostora za izvajanje ukrepov. Velja ocena, da je lani v Evropi bivalo okoli osem milijonov ljudi brez papirjev, ki delajo povečini na črno in od tega imajo evropske države ekonomsko korist.

Evropska »enotnost« se je pokazala nedavno z navalom migrantov iz arabskih držav v Evropo, ko se je jasno pokazalo, da si države nočejo med seboj deliti tovrstnega bremena. Evropa deluje v smeri preprečevanja dostopa do EU tako znotraj kot zunaj, saj vsi gospodarski sporazumi EU s tretjimi državami skorajda obvezno vsebujejo zavezo zadrževanja migracijskih tokov. Udeleženci okrogle mize so se na koncu strinjali, da je utopično misliti, da bo nekoč resnično obstajal svet brez meja, a vendarle bi morali vsi imeti v podzavesti vsaj kanček te ideje.

 

Torek, 21. junij 2011

Okrogla miza o okoljskih migracijah in beguncih

Peti dan festivala migrantskega filma je bil posvečen tematiki okoljskih migracij in beguncev. V Kinodvoru smo si ogledali film Sun Come Up, ki je orisal  situacijo prebivalcev otoške verige Carteret v Tihem oceanu, ki so zaradi dvigovanja morske gladine, postali eni prvih okoljskih beguncev na svetu. Po filmu je sledila okrogla miza na temo okoljskih migracij in beguncev, ki jo je povezovala Romana Zajec, na njej pa so sodelovali Dejan Savić iz Greenpeaca Slovenija, Živa Gobbo iz Focusa, Aleš Bučar iz Fakultete za varnostne vede in Andrej Kranjc iz Službe RS za okoljske spremembe.

Na začetku je Dejan Savić pojasnil, da so okoljski begunci ljudje, ki se selijo zato, ker je njihovo primarno okolje degradirano zaradi neke okoljske katastrofe. Podnebni begunci pa so problem zato, ker obstajajo okoljske težave, ki jih povzročamo mi vsi. Živa Gobbo je poudarila, da status okoljskega begunca še ne obstaja v formalnopravnem smislu, saj ženevske konvencije, ki izhajajo iz časov po drugi svetovni vojni, tega statusa ne prepoznavajo. Aleš Bučar je pojasnil, da se ta status ne uredi, ker obstajata dve sferi, ki problem zapletata. Prva ja pravo, kjer konvencije točno določajo, kdaj ima oseba status begunca in kdaj mora država nuditi zaščito, pri čemer pa kot vzrok ni omenjeno okolje. In drugič, akademska sfera, kjer na eni strani akademiki prevzemajo zdravorazumski pristop, da okoljske spremembe vplivajo na preseljevanje ljudi, na drugi strani pa so drugi, ki se sprašujejo ali so okoljske spremembe res prvotni vzrok, ali v ozadju ležijo drugi razlogi, npr. lakota, revščina itd. Andrej Krajnc se je strinjal, da je stvar zelo kompleksna in da so vzroki tovrstnih migracij številni. Pri podnebnih spremembah imamo opravka s širšimi problemi, ki zadevajo celotno gospodarstvo. Tako imamo na eni strani željo po zmanjšanju okoljskih učinkov, na drugi strani pa različne interese, lobije in seveda tudi države, ki so različno izpostavljene vplivom klimatskih sprememb. Iz teh razlogov je zelo težko doseči konsenz v mednarodni skupnosti, kar je navsezadnje pokazalo tudi dolgotrajno sprejemanje Kjotskega protokola. Termin klimatski begunec se uporablja zadnjih nekaj let kot argument proti stališčem nekaterih, ki trdijo, da to ni njihov problem. Problem je globalen, a interesi so še vedno tako različni med državami, da se stvari zelo počasi izboljšujejo. Dejan Savić je poudaril, da same številke, koliko je dejansko ljudi, ki so zaradi klimatskih sprememb prisiljeni zapustiti domove in iskati možnost drugje, niso tako bistvene, kot če pogledamo konkretne obraze ljudi, ki se morajo seliti. To je zelo dobro prikazal film Sun Come Up, saj na ta način začutimo osebno odgovornost, kar pa mora biti dovolj, da se tudi sami aktiviramo. Nevladni sektor si na področju klimatskih sprememb zelo prizadeva za trajnostne rešitve preko ozaveščanja javnosti o pomenu uporabe in širše vpeljave obnovljivih virov energij. Živa Gobbo je omenila, da pri okoljskih migracijah ne govorimo toliko o velikih premikih ljudi, saj se ljudje večinoma selijo znotraj lastne države, tako da so za njih načeloma odgovorne države same, kar predstavlja specifičen problem pri reševanju njihovega statusa.

Razvite države so se zelo hitro začele zavedati okoljskih degradacij, zato obstaja ogromno študij o vplivih klimatskih sprememb na okolje, je poudaril Andrej Kranjc. Služba RS za okoljske spremembe se trudi, da bi Slovenija propagirala tudi bolj ambiciozne cilje glede okoljskih zavez, a vse prepogosto se stvari ustavijo na medresorskem usklajevanju. Živa Gobbo je omenila, da tudi države v razvoju želijo doseči enako stopnjo razvoja kot razvite in gredo zato po isti razvojni poti. Potrebno je razmisliti o konceptu našega razvoja, saj vemo, da si lahko z manj privoščimo podoben način življenja. S tem pa naletimo seveda na problem v gospodarstvu, saj je potrebno stvari prerazporediti, kar pa lobijem in kapitalu ni vedno povšeči. Na koncu so se udeleženci okrogle mize strinjali, da smo mi kot posamezniki del problema in da je potrebno narediti preskok od zavedanja problema k ukrepanju in ugotavljanju, kaj je naša vloga v rešitvi.

 

Četrtek, 23. junij 2011

Okrogla miza o vpljvu globalizacije na sodobne migracije

Včeraj se je končal že drugi festival migrantskega filma »Na poti«. Po projekciji filma Bamako, mavretanskega režiserja Abderrahmaneja Sissaka, je sledila okrogla miza na temo vpliv globalizacije na sodobne migracije. Okroglo mizo je povezovala Kristina Božič, na njej pa so sodelovali dr. Jože Vogrinc iz Filozofske fakultete, Ibrahim Nouhoum iz Zavoda Risi – EAPN Slovenija in dr. Sarah Lunaček Brumen iz Filozofske fakultete.

Globalizacija je v 21. stoletju pripeljala tako daleč, da lahko potujemo kamorkoli, kadarkoli in lažje kot kot prej v zgodovini, seveda le, če imamo za to denar. Z vsemi sodobnimi tehnologijami se ustvarja občutek, da je svet majhen in povezan kot še nikoli poprej. A vendarle situacija ni tako enostavna. Sarah Lunaček Brumen je omenila, da je globalizacija območju Sahare prinesla velike probleme. Območje obvladujejo zlasti multinacionalke, ki izkoriščajo podzemna bogastva Afrike. Pri tem gre seveda za prerazdeljevanje bogastva, kjer živi ekonomsko šibka manjšina. Omenila je tudi, da samo premikanje Tuaregov na območju med Libijo, Alžirijo in Nigrom ni oteženo, saj se ljudje tudi brez dokumentov gibajo po tem območju dokaj prosto. Tuaregi so na drugi strani pomembni kot prevozniki subsaharskih migrantov, ki preko puščave odhajajo v Evropo.

Jože Vogrinc je poudaril, da se pogosto zanemarja vidik globalizacije, po katerem nastajajo notranje meje. Na eni strani imamo preko interneta povezavo do celotnega sveta, na drugi strani pa ne vemo, kaj se dogaja 2 km stran od nas. Velike evropske prestolnice imajo ogromne skupine migrantov, o katerih se nič ne ve, o njih se ne govori, dokler se v njihovi skupnosti ne zgodi nekaj šokantnega. Svetovne velesile so si razdelile medijski svet in vsi dobivamo enake informacije preko dnevnih medijev. Posledično lahko tako o dogodkih v Afriki izvemo le tisto, kar zanima svetovne medije. Izziv, ki se pojavlja je, ali je mogoče speljati medijske tokove tudi drugače. Pri poročanju manjka zlasti kontekstualizacija vsebin. Kot dobra alternativa se pojavlja internet, ki omogoča povezavo med ljudmi, saj omogoča interpretacijo in kontekstualizacijo ozadja. Danes je nujno medije vzpostaviti na novo, migrantom je potrebno dati možnost, da sami povedo svojo zgodbo in da ne živimo še naprej v etnocentrični iluziji.

Ibrahim Nouhoum je omenil, da ko govorimo o migrantih, da govorimo običajno o ljudeh brez ničesar, ki se nam morajo smiliti. Take zgodbe se medijsko zelo dobro prodajajo. Na eni strani so migrantje razumljeni kot grožnja, na drugi strani pa posedujejo številne talente (zdravniki, inženirji itd.), o katerih se ne govori, a jih evropske države vseeno izkoriščajo. Jože Vogrinc je poudaril, da bi morali mediji dolgoročno investirati in spremeniti kriterije, kaj je pomembno in kaj ne. Kriteriji pomembnosti slovenskih medijev so namreč iz stališča preživetja 21. Stoletja povsem nesmiselni. Potrebna je revaloralizacija kriterijev. Sarah Lunaček Brumen je še omenila, da je Evropa danes obsedena z varnostjo, saj obupno želi ohraniti umeten raj, ki pa to sploh ni. Delovanje nevladnih organizacij in razvojna pomoč je v Afriki šla preko številnih faz, od začetnih infrastrukturnih pomoči do današnjih projektov, ki poudarjajo samoiniciativnost lokalne skupnosti. Vprašanje je, kaj smo se v vseh teh letih sploh naučili. Najverjetneje ničesar, saj se vedno znova pojavljajo slepe ulice. Problem razvojne pomoči je v tem, da je nevladni sektor v bistvu v boju za lastno preživetje, saj se nenehno preko različnih razpisov bori za financiranje razvojnih projektov. Ibrahim Nouhoum se je strinjal s povedanim in poudaril, da je ključna naloga nevladnega sektorja kritičnost do informacij in svojega delovanja. Jože Vogrinc je izpostavil, da je v Evropi dejansko največ migrantov notranjih migrantov in da ti ljudje mentalno in socialno ostajajo v svoji domovini. Pri medijih je potrebno nehati razmišljat o tem, da mora za pokrivanje tovrstnih vsebin poskrbeti neka javna agencija ali institucija (npr. nacionalna televizija), temveč moramo vlogo prevzeti sami in na ta način prisiliti medije, da se spremenijo.  
Po okrogli mizi je sledila zakuska.